L-karnitin

L-karnitin je aminokislinski derivat, ki je več kot potreben v metabolizmu maščobnih kislin.

Ta substanca se nahaja predvsem v srčni mišici, jetrih in drugih tkivih. Njena navzočnost v organizmu je nujno povezana z vsebnostjo vitamina C, katerega pomanjkanje zmanjšuje sintezo karnitina. Posledično se pojavijo povečani trigliceridi v krvi, fizična oslabelost in drugi simptomi, značilni za pomanjkanje vitamina C.

ZGODOVINA

Leta 1906 je bil karnitin, identificiran kot dušikova spojina, sestavni del mišic. Kasneje so Franklin in sodelavci ugotovili, da je karnitin rastni faktor vrste ličink, ki se nahaja v moki. Leta 1950 sta Fritz in Bremer dokazala vlogo karnitina v oksidaciji dolgoverižnih maščobnih kislin pri sesalcih.

KEMIČNA SESTAVA

Karnitin se pojavlja v obliki belega kristaliničnega praška brez vonja. Lahko topen je v vodi in vročem alkoholu, skorajda netopen v acetonu in etru. Shranjevati ga je treba zaščitenega pred svetlobo. Kemično je karnitin p-hidroksi-7-tri-metilamonij-butirat. 

Samo L-karnitin se sintetizira v tkivih in je biološko aktiven! 

NARAVNI VIRI

Primarni viri kamitina so meso in mlečni izdelki. Prekurzorji kamitina so aminokisline.

USODA V ORGANIZMU

S hrano vnesen L-karnitin se pravzaprav popolnoma absorbira iz črevesa, večinoma z nasičenim transportnim mehanizmom. Karnitin se z aktivnim transportom prenese v večino celic; D-karnitin se prav tako prenese in lahko inhibira vnos L-karnitina. Karnitin se večinoma izloča s sečem kot acetil-karnitin. Več kot 90 odstotkov neesterificiranega kamitina se reabsorbira v ledvičnih tubulih. Karnitin je predmet številnih raziskav, zlasti njegov metabolizem.4'10

FIZIOLOŠKA VLOGA IN FARMAKOLOŠKI UČINEK

Karnitin je splošno pomemben za oksidacijo maščobnih kislin. Lajša aerobni metabolizem ogljikovih hidratov, povečuje stopnjo oksidativne fosforilacije in podpira izločanje nekaterih organskih kislin.

PRIPOROČENE DNEVNE KOLIČINE IN TERAPEVTSKA UPORABA

Leta 1986 je FDA odobril uporabo karnitina v zdravljenju primarnega pomanjkanja kamitina. Prav tako se lahko uporablja tudi pri sekundarnem pomanjkanju kamitina. V terapiji se lahko uporabljajo L-karnitin in D-, L-izomere, vendar menijo, da je samo L-karnitin učinkovit in da lahko D, L-izomere privedejo do pomanjkanja kamitina.

V terapevtske namene se uporabljata karnitin hidroklorid in bikarnitin klorid, dajeta se peroralno in parenteralno. Če gre za primarno pomanjkanje kamitina, se priporoča peroralna uporaba 200 mg/kg telesne teže dnevno, razdeljeno v več odmerkov. Redko so potrebni odmerki, večji od 400 mg/kg dnevno.

Intravenski odmerki (100 mg/kg telesne teže) se dajejo počasi. Bolnikom s sekundarnim pomanjkanjem kamitina ali bolnikom na hemodializi se priporoča intravenski odmerek 20 mg/kg po vsaki dializi.

Otrokom se daje karnitin peroralno v odmerkih 100 mg/kg telesne teže dnevno.

Uporaba kamitina je upravičena pri:

• primarnem pomanjkanju kamitina,
• ledvičnih boleznih,
• hemodializi,
• kardiomiopatijah in ishemičnih srčnih boleznih.