Psiha iz današnjega stališča
Ko seje akademska medicina v 19. stoletju ločila od nauka o štirih sokovih, ji je grozila »izguba duše«. Telo so pojmovali kot čisto biološki »stroj«, katerega posamične dele lahko popraviš kot pri avtu. (To je pred-stava, ki jo imajo nekateri medicinci in pacienti na žalost še danes.) Nasprotno pa nekateri menijo, da duša leži v genih, kar povzroča razumljiv strah pred humano genetiko. Toda osebnost prav tako malo »stanuje« samo v »genih« kot v »srcu« ali v epifizi, kot je že v 17. stoletju predpostav
ljal pomembni znanstvenik in filozof Rene Descartes: »življenjske moči« naj bi vodile telo kot stroj in obratno naj bi z njimi upravljali sokovi in občutki. Moderna medicina in naravoznanost ne vesta, kaj psiha in duša v resnici sta. Tako na strokovnem področju psihiatrije že od njenih začetkov ostaja sporno vprašanje, kako nastanejo psihična obolenja, kot je npr. depresija. Nekateri domnevajo, da so vzrok spremembe v možganih. Z novimi rezultati raziskovanj so dobili nov zagon. Ti dokazujejo, da se pri psihično bolnih določene biokemične substance (npr. dopamin in sero
tonin) v svoji presnovi v možganih spremenijo. Tudi specifična zdravila kažejo na udeležbo biokemičnih substanc pri zdravi ali bolni psihi. Drugi menijo, da na funkcijo možganov in psihe vpliva višja raven in se sklicujejo na to, da morajo tudi biokemične abnormalnosti imeti nek vzrok, ki je spet odvisen od telesnega stanja in socialnega obnašanja. Neznosen stres (npr. strah) predisponira psihična ali psihosomatska obolenja. Vplivi okolja, npr. pomanjkanje svetlobe, lahko določena depresivna neraz- položenja bistveno povečajo.
Možgani in živčni sistem
Po sodobnem znanju vodi misli, občutke in ustrezne telesne reakcije centralni živčni sistem. Sestavljen je iz možganov in hrbtenjače. Danes smo o tem natančno poučeni zaradi preiskav in opazovanj pri poškodbah možganov. Cisto spredaj v čelnem polu - področje, ki ga ima samo človek, sta vodeni samozavest in fantazija, pa tudi moralne pobude. Za tem leži govorni in pod njim slušni center. Nad njim se nahaja center za motoriko, ki vodi gibanje telesa, za njim meji na center za telesne občutke. Tukaj se zbirajo informacije o temperaturi, tlaku in bolečini. Za tem deluje naš osebni »računski center«. Izračuna nam na primer orientacijo, da občutek za desno in levo ali zgoraj in spodaj. Cisto zadaj, v tako imenovanem zatilnem režnju, sta končno povezana optično spoznavanje in spomin. Limbični sistem, ki ima zelo stare razvojno-zgodo- vinske strukture, ima izjemen pomen pri vodenju vegetativnih in hormonskih procesov. Od tukaj izhajajo občutki kot so
ljubezen, strah in jeza ter prirojena instink-tivna dejanja. Na limbični sistem vplivajo center za vonj in vid ter hormoni, ki delno pridejo od epifize.
Preko živcev so možgani povezani s celim telesom. Pri tem obstajata dva ločena sistema: hoten in nehoten. Hoteni sistem vodi naša zavest, tukaj naša zavest preko motoričnega centra v možganih koor- dinira naše mišične gibe, da na primer lahko primemo ali tečemo. Nehoteni sistem deluje brez direktnega učinkovanja naše volje. Preko njega se na primer ureja krvni tlak. Tudi prebavni sistem deluje brez naše volje. Ta nehoteni sistem se imenuje tudi vegetativni živčni sistem; anatomsko in funkcionalno je popolnoma ločen od hotenega sistema in lahko zaradi tega popolnoma deluje tudi med spanjem. Nehoteni ali vegetativni sistem je podrejen kompliciranemu mehanizmu pravil: eden od obeh glavnih povezkov vegetativnega živčnega sistema je simpatikus. Če se nape-njamo ali zaidemo v nevarno situacijo se »alarmira« simpatikus. Nato srce hitreje in močneje bije, dihanje je hitrejše in rezervna kri v vranici gre v pogon, pri tem telo dobi več kisika. Izločanje stresnega hormona adrenalina iz nadledvične žleze povzroči nadaljnje aktiviranje simpatikusa. Tako lahko obvladujemo težke situacije. Simpa-tikus se »vključi« tudi pri močnih čustvih, npr. jezi, strahu in razburjenju.
Drugi povezek vegetativnega živčnega sistema je parasimpatikus. Sem spada vagus. Odgovoren je za mir in spanje in deluje kot nasprotni pol simpatikusu. Srčni utrip in dihanje se upočasnita. Arterije v rokah in nogah se zožijo, kri teče k notranjim
