Mumie Shilajt smola 25, 40 ali 65 g

Prve omembe MUMIJE so stare več kot tri tisoč let. MUMIJA ni bila znana le v Babilonu, Perziji in Egiptu, temveč tudi v Grčiji, Rimu, zagotovo pa v Aziji. Sama beseda MUMIJA (včasih jo imenujejo tudi kot Mimio, Mumjo, Mumijo, Mumyo, Mumiyo…) ima verjetno svoj izvor v grščini, kjer pomeni "Ohranjalec telesa".

A Tibetanci MUMIJA imenujejo Brogshaun - v prevodu gorska nafta, Indijci Shilajit, V Arabskem svetu pa MUMIJO označujejo kot Chafiz-al-Adzsod ali Arakul dzibal – »gorski znoj«. O MUMIJI so pisali tudi v Vedas - indijskih svetih knjigah. Pogosto je omenjeno v medicinskih spisih kot so: Susruta-Samhita, Ccaraka-samita ter v Kitajski knjigi medicinskih problemov. Skrivnost MUMIJE in njene uporabnosti  so od nekdaj ustno prenašali iz roda v rod samo v premožnih zdravniških družinah.

Raziskave kemijske sestave Mumije, ki so jo opravili indijski in ruski znanstveniki v drugi polovici 20. stoletja, so dokazale da je Mumija v resnici organskega izvora, ker vse vrste Mumije ne glede na kraj nastanka vsebujejo organski ogljik.
Mumija je rezultat interakcije mikroorganizmov, rastlinskih in živalskih ostankov ter odgovarjajočih geografskih in klimatskih pogojev.

Za nastanek Mumije morajo biti izpolnjeni določeni pogoji:

1. geomorfološki – zmerno skalnati relief, v glavnem nad 1.500 m nadmorske višine. Mumija  se v glavnem nahaja na južnih pobočjih planin v razpokah, kotanjah pečin.

2. klimatski – področja kjer se nahaja Mumija  odlikujejo izrazite klimatske spremembe, poleti je klima suha in zmerno topla, zima pa zelo ostra, temperature od -30 do + 30°C  

3. geološki – primerne skale za nastanek votlin in razpok. Običajno gre za granit in kremenjak ponekod tudi dolomit, peščenjak in skrilavec.

4. biološki – prisotnost rastlinskih in živalskih vrst. Pri nahajališčih je opažena koncentracija zelišč. 

Nahajališča Mumije so v glavnem v predelih Himalaje, oziroma v predelih Indije, Nepala, Butana, Tadžikistana, Tibeta in v drugih regijah severozahodne Kitajske, Afganistana, Butana, Pakistana, Burme in Kirgistana. Pri  eksploataciji nahajališča je največji problem pristop. Rezerve Mumije so omejene. Na enem nahajališču se nahaja med dvesto do tisoč kg »gorskega balzama«.  Glavni razlog, da zaloge Mumije še obstajajo je izredno majhna količina doziranja.  Običajno je od deset do petnajst gramov dovolj za eno kuro tretiranja, in  od 30 do 40 gramov za celi ciklus. V naravi se nahaja surova  Mumija,  iz katere se izloči biološko aktivni koncentrat. Običajne so štiri vrste smole: od zlate do rdečkasto zlate barve, od srebrne do belo sive, od bakrene in črne do temno rjave. Črna do temno rjava se tradicionalno smatra za najkvalitetnejšo če ravno raziskave dokazujejo, da imajo vse vrste približno enak učinek.

Okus mumije je blago grenak, vonj pa specifično aromatičen.. Mumija je smolasta, raztegljiva in na sobni temperaturi lepljiva, čeprav je lahko tudi v obliki suhega ekstrakta.

Sestava  Mumije:

•    60 do 70 aktivnih sestavin je organskega in anorganskega izvora
•    48 – 56% – organske sestavine (humusne in nehumusne sestavine)
•    35 do  44% – minerali  
•    8 do 10% - voda. 

Mumijo  sestavljajo mikroelementi, makroelementi, proteini, aminokisline, maščobne kisline, naravni steroidi, vitamini, steroli, kumarini, eterična olja, nevtralne in kisle smole, vosek, benzoati, hipurna kislina, terpeni, saponini, alkaloidi, fosfolipidi, elaginska kislina, humična in fluvična kislina…

Na specifičnost posameznih vrst mumij vpliva  vegetacija, favna in značilnost skale v kateri se nahaja. Čeprav, vse vrste mineralne smole vsebujejo osnovni paket, ki zagotavlja  njihovo delovanje. Mumije  različnih  porekel se razlikujejo samo v količini posameznega elementa. Različne vrste Mumij imajo tudi svoje specifične sestavine, čeravno je učinek na koncu zelo podoben..
 
Glavni aktivni elementi Mumije so fulvična in humična kislina, kumarini, minerali, hipurična kislina, aminokisline.

Mumijo uživamo dva krat dnevno pred jedjo  ali dve uri po jedi. Običajna  doza je od 0,4 – 0,6 g na dan in sicer tako, da mumio raztopimo v tekočini in izpijemo. Uživanje Mumije  se priporoča v raztopljeni obliki. Mumijo jemljemo 25-30 dni nakar prenehamo za 10 do 15 dni in kuro po potrebi ponovimo.

Primeri uporabe:

Te informacije so namenjene samo izobraževanju in jih ne priporočamo za ugotavljanje ali zdravljenje bolezni. Ne svetujemo, da bi kdorkoli zamenjal tradicionalno zdravniško oskrbo s katerim koli izdelkom.

Pljuča
25 do 28 dni piti raztopljeno Mumijo (0,3 g Mumije  v razmerju 1:20 z mlekom) pred zajtrkom in zvečer pred spanjem. Odvisno od stanja, število kur je od 1 – 4 s prekinitvijo po 10 dni.

Želodec
Piti po 0,2 g Mumije 3 krat dnevno. V primeru povečanega izločanja želodčnega soka pripravek zaužiti 1,5 ure pred jedjo, v slučaju zmanjšanega izločanja 30 minuta pred  jedjo, a pri normalnem izločanju 45 do 50 minuta pred obrokom. Kura traja od 16 do 20 dni. Že po prvi kuri se vzpostavi normalna funkcija želodca. Včasih je potrebno kuro ponoviti po 10 dneh.

Prebavni trakt
Piti dva krat dnevno na tešče in pred spanjem od 0,3 g Mumije raztopljene v žlici mleka, čaja ali vode. Kura traja od 24 do 26 dni.

Usta
21 dni izpirati z 2-3% raztopino Mumijo ustno votlino takoj po prebujenju in v drugi polovici dneva. Po 0,3 g Mumije piti zjutraj in zvečer.

Energija
Zmešati 0,3 g Mumije z 0,1 l šipkovega čaja, 0,1 l grozdnega soka, 0,11 slivovega soka in 1 – 2 žlice meda. Mešanico piti 30 dni zjutraj na tešče in zvečer. Po potrebi kuro ponoviti po 30 dneh.

Glava
25 dni piti zjutraj na tešče in zvečer tik pred spanjem  0,3 g Mumije  zmešane z mlekom ali medom v razmerju 1:20. Pri kroničnih primerih terapijo ponoviti po 10 dneh, kasneje po potrebi s prekinitvijo 30 dni.