Jod

Jod sodi v skupino halogenih elementov. Od vseh halogenih elementov je najmanj razširjen v naravi. Največ ga je v morju, veliko ga je v zraku in rastlinah ob morju ter v morskih živalih in v ribjem olju. Pridobiva se iz pepela alg in iz natrijevega jodata, ki ga je največ v lugu čilskega solitra.

Jod je odkril Bernard Courtois leta 1811. Ime izvira iz grške besede iodes, kar pomeni vijolično.

Jod je pri sobni temperaturi trdna snov. Nahaja se v sivočrnih luskah kovinskega sijaja in karakterističnega vonja. Jod blago hlapi že pri sobni temperaturi in pri tem razvija pare vijolične barve. V vodi je netopen, topi se v vodnih raztopinah svojih soli in v organskih topilih. Raztopine so rjave ali vijolične.

Naravni viri joda

Naravni viri joda so bakalar, haringa, alga kelp, sardine, raki, školjke. Vsebnost joda se pomembno zmanjšuje pri pripravi hrane. S peko se vsebnost joda zmanjša za 23 odstotkov, s kuhanjem za 58 odstotkov

Absorbcija joda v organizmu

Zaužit per os jod deloma prehaja v natrijev ali kalijev jodid in v tej obliki se hitro absorbira iz želodca in proksimalnega dela tankega črevesa. Z enim delom tvori kompleksne organske spojine, ki se težko absorbirajo (okrog 50 odstotkov). Uporabljan lokalno na intaktni koži se jod zelo malo absorbira, vendar se znatno absorbira na poškodovani koži, kar lahko privede do dviga joda v serumu.

Jod se izloča prek ledvic s sečem, in to sorazmerno hitro (prepustnost ledvičnega epitela je veliko večja kot za kloride in bromide). Majhne količine se izločajo s fecesom, znojem ali slino. Večje količine joda se izločijo v 12 urah, preostali del v 48 urah.

Homeostaza je regulirana z ekskrecijo.

Fiziološka vloga in farmakološki učinek

V človeškem organizmu je 15 do 20 mg joda, od tega ga je 80 odstotkov v žlezi ščitnici v obliki glukoproteina. Jod je v sekretih vseh eksokrinih žlez, želodčnem soku, slini, mleku, žolču, solzni tekočini in znoju.

Jod je del tiroidnih hormonov tiroksina, tetrajodtironina (T4), trijodtironina (T3). Hormona T3 in T4 sta pomembna za celični metabolizem in za rast mnogih organov (zlasti možganov). Pomanjkanje joda lahko povzroči upočasnitev vseh metaboličnih aktivnosti v celici ter privede do zastoja v rasti možganov ter s tem duševnih motenj.

Lokalno delovanje joda izhaja iz njegove močne reaktivnosti, pri čemer pride do izraza njegovo baktericidno delovanje. Jod deluje na grampozitivne in gramnegativne bakterije, ima tudi fungicidno, protozoacidno, virucidno delovanje, zato se uporablja kot antiseptik in dezinficiens. Jod je najučinkovitejši dezinficiens za intaktno kožo.

Pomanjkanje joda v organizmu

Premajhen vnos joda je eden najbolj razširjenih zdravstvenih problemov v svetu. Predpostavljajo, da je prizadetih 1,5 milijarde ljudi po vsem svetu. Pomanjkanju joda pripisujejo golšavost 200 milijonov ljudi in mentalne motnje 20 milijonov ljudi. V nekaterih predelih ni dovolj joda v tleh in v vodi, zato pa tudi v hrani ne (planinski predeli in tisti, ki so zelo oddaljeni od morja, kot so Andi, Himalaja, osrednja Afrika, Alpe). Če se ugotovi pomanjkanje joda v širši populaciji, govorimo o endemski golšavosti. V nekaterih razvitih državah sveta je uvedena obvezna kontrola ščitnice pri novorojenčkih, obveznost vseh državje jodiranje soli (10 mg kalijevega jodida na 1 kg soli).

Pomanjkanje joda se označuje s pojmom IDD (Iodine Deficiency Disorders) in v mnogih državah tretjega sveta se izvaja program, v katerega so vključeni UN, WHO, UNICEF in Svetovna banka s ciljem, da se odpravi IDD kot zdravstveni problem.
Pomanjkanje joda ima največji vpliv na rast organizma, kar se lahko spremlja v vsakem obdobju človeškega življenja, zlasti pa v obdobju intenzivne rasti.